Lepo je imeti prijatelja tudi, če je to pajek v klobuku pod klopjo.
Pripoveduje: Željko Hrs.
Napisala: Staša Grgovič.
Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.
Dober večer, otroci.
Tistega večera je Primož že ležal v postelji, ko je njegov brat še vedno prepeval:
"Klobuk pod klopjo, klobuk pod klopjo, klobuk pod klopjo."
Njegov glas je lezel višje in višje in ko je le še piskal, je znova začel z najnižjim glasom, kar jih je zmogel:
"Klobuk podklopo, klobuk podklopo, klobuk podklopo." Na koncu pa je spet skoraj zacvilil v najvišji oktavi.
Klobok pod klapjo.
Končno je le omagal.
Primož si je vdahnil, pa vendar mu je bratov napel še vedno ozvanjal v ušesih.
Klobuk pod klopjo, klobuk pod klopjo, klobuk pod klopjo.
Le kako se je znašel klobuk pod klopjo? Otroci ne nosijo klobukov.
Kdo sploh stopi v razred s klobukom? Čarovnik.
je že skoraj v snu ugotovil Primož.
Čarovnik vsaj enkrat na leto obišče njihov razred.
Seveda, to je njegov klobuk.
Zdaj je Primož že trdno spal.
V sanjah se je preselil za šolsko klop in pod njo je na polici počival čarovnikov črni klobuk.
Previdno je zatipal proti njemu, a roka mu je obesela v zraku.
Kaj pa, če je začaran, je pomislil in bo odfrčal stran takoj, ko se ga bom dotaknil.
Kaj pa, če me ugrizne ali pa mi skoči na glavo in me stisne okrog ušes in ga ne bom mogel več sneti?
Vendar je imela njegova radovednost večje oči kakor strah.
Izvlekel je klobuk izpod klopi.
Prav lep je, pa vendar nič pos Nega, je rekel skoraj malo razočaran.
Previdno si ga je nadel na glavo.
Klobuk se je vedel ravno tako kot vsi drugi klobuki.
Ni se spremenil v žabo in ni ga zlasal.
Prav lepo mu je bilo s klobukom na glavi.
Počutil se je kot čarovnik.
Primož se je priklonil nevidnemu občinstvu, se nasmehnil.
in si s široko kretnjo snel čarobni klobuk.
Nato je kar s prstom, ker pač ni imel čarovniške palice, potrkal po robu klobuka in pogledal ven.
Prazni klobuk je obrnil še proti razredu, da bi lahko vsi, ki jih ni bilo tam, videli, da v njem ničesar.
Potem je vtaknil roko v klobuk in glej, v rokah je držal zajčka.
Malo je manjkalo, da ga ni izpustil.
Tako se je začudil.
Zaj pa je pogledal še bolj debelo kot Primož.
"Saj sploh nisi čarovnik," je vzkliknil in izginil.
Primož je znova potrkal po robu klobuka in segel ven.
Zdaj je izlekel golobčka.
Ta je mehko zagrulil in razprostril svoja bela krila.
A ko je videl, da ni v rokah svojega čarovnika, je urno poniknil nazaj v klobuk.
Primož je neverno gledal za njim, toda klobuk je ostal prazen.
Potem Kal je še enkrat.
Vtaknil je roko noter in res je spet nekaj začutil.
A ne v dlani.
Nekaj prav majhnega je zadrobencljalo po njegovem mezincu.
Pajek se je začudil Primož.
Še nikoli nisem videl, da bi čarovnik potegnil pajka iz klobuka.
In tudi nikoli ne boš, se mu je hudomušno nasmejal pajek.
Jaz sem popotniški pajek in ta klobuk je moje prevozno sredstvo.
A nič.
A kaj si pa mislil, fant? Da le ljudje lahko potujete? Kaj? Da le ljudje lahko gledate naokoli in se čudite, o kako lepo je tukaj in o kako lep golob.
O kako čudovit zajček.
Pa še fuj, kako ogaben pajek.
Kaj? Meni se pajki ne zdijo ogabni, se je hitro oglasil Primož.
Zakaj si me pa tako debelo pogledal, ko sem prilezel iz klobuka? Le začudil sem se, ker te nisem pričakoval.
Mhm.
Mhm.
Je pohrkal pajek.
Poleg tega pa, se je opogumil Primož, kdo bi si mislil, da se boš odpravil na pot z vsem tem zarodom na hrbtu.
Kaj? S čim na hrbtu? Zarodom.
Fant moj.
Jaz sem pajek in ne pajkovka.
Ta izbuklina na mojem hrbtu niso bodoči pajkci.
To je nahrbtnik, saj sem ti povedal, da sem popotnik.
Se je smejal pajek.
In kaj imaš v nahrbtniku?
Pajkove sendviče.
Kaj pa drugega? Veš kakšni so pajkovi sendviči?
Mislim, da vem.
Muhe imaš zavite.
Ah, nekaj pa le veš.
V kaj pa imam zavite? V Pajčevino je kot izopa izstrelil Primož.
No ja, no ja.
V nit, iz katere lahko spletemo tudi mrežo.
Veš, ko se muha vlovi v pajkovo mrežo, jo hitro ovijemo okrog in okrog in s je pripravljen.
Meni jih še vedno pripravlja mama.
Tudi meni jih pripravlja mama, le da mi jih zavije v folijo.
Saj res.
Lahko bi ti pokazal svoj dom.
V svoji sobi imam najmanj štiri prazne kote, v katerih bi lahko prav udobno stanoval.
Greš z menoj, pajek? Bi šel, bi šel, a zdaj še ne.
Še vedno ne znam splesti svoje mreže in dokler tega ne znam, se moram kar pridno vračati k mami po mušje sendviče.
Saj bi ti tudi jaz lahko nalovil zadosti muh, se je ponudil Primož.
Ne, ne, je že prav, da se najprej naučim plesti mrežo.
Le kaj bi si mislili tvoji prijatelji, če bi jim povedal, da imaš pajka, ki mu moraš loviti muhe, ker ne zna sam splesti mreže.
Še tebe bi bilo sram, kaj šele mene.
Prav imaš, se je strinjal Primož in zrl v pajka z nahrbtnikom.
Ampak prav rad bi te imel za prijatelja.
Dopoldne bi me počakal v kotu recimo nad mojo posteljo in lovil muhe.
Popoldne pa bi te vtaknil v kapo in bi šla na potep.
Klobuka pa žal nimam.
Saj nisem izbirčen.
Obljubim ti, da ti bom razkazal vsa igrišča in vsa drevesa in vse grme v naši ulici.
Sprejmem.
Zdaj pa hitro nazaj v čarovnikov klobuk.
Veš, tale čarovnik stanuje pri nas in le v njegovem klobuku bom zagotovo prišel domov.
Že zvečer bom poprosil mamo, naj me takoj nauči splesi pajčevino.
Ko se bom pres k tebi bom pletel tako lepe mreže, da jih boš lahko pokazal vsem svojim prijateljem.
Oh, da jih le moja mami ne bi videla, je zamrmral Primož.
V tem hipu je začela razgrajati budilka in tudi mama je že stala ob njegovi postelji.
Kaj si rekel? Koga naj ne bi videla? Kaj je Primož zaspal? pogledal naokoli.
Tedaj se je spomnil na svoje sanje, na klobuk in na pajka.
Nehote je pogledal gor v kot nad svojo posteljo.
Tudi mama je pogledala tja.
Joj, kako debel pajek je zajecljala in skoraj stekla iz sobe.
Sploh ne vem, zakaj se bojiš pajkov, mami, ko boš spoznala tegale, se ji gotovo več ne boš bala.
Še malo je poležal in gledal navzgor.
Pajek pa je je urno tekal.
Sem in tja, sem in tja, sem in tja.
Za njim je nastajala čudovita pajčevina.
Glej, glej, tvoja prva čisto prava pajčevina.
Si se pa hitro naučil.
Hej, tudi jaz se lahko hitro vsega naučim, če se le potrudim.
In jutri se bom še posebno potrudil pri učenju, potem pa greva na potep, kot sem ti obljubil moj popotniški pajek, moj prijateljček.
Lepo je imeti prijatelja, tudi, če pride iz klobuka pod klopjo.